30. jun. 2022

Men (2022)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Britanski avtor Alex Garland, ki se je po sijajnem knjižnem prvencu Obala — leta 2000 pod taktirko slavnega Dannyja Boyla prirejenem v sila gledljiv celovečerec — kot scenarist podpisal pod žanrske mojstrovine 28 Days Later (2002), Sunshine (2007) in Dredd (2012), potem pa sédel še na režiserski stolček pri sci-fi (tehno)trilerjih Ex Machina (2014) ter Annihilation (2018), je kot kakšna mešanica eklektično cerebralnih umotvorov Roberta Eggersa in Charlieja Kaufmana prvovrsten filmski ustvarjalec, od kogar smo sčasoma jeli pričakovati same presežke. Doslej še ni razočaral; vendar se zdi, da pri kakšnem projektu vendarle pripovedno klecne pod improvizacijsko nujo (zapovedano med časom Covida), da se njegova zgodba tematsko ali sporočilno izteče nekoliko preveč dvoumno in celo nedorečeno, vsaj za Garlanda. Morda je tak primer fantazijska psihološka srhljivka (spontan asociativni preblisk med drugim prikliče bizarko Mati! Darrena Aronofskega ter kontemplativno Melanholijo Larsa von Trierja), ki že z naslovom ne pušča dvomov, česa se loteva: simbolnega in alegoričnega prereza arhetipske, zgodovinske moške toksičnosti oz. njegove prirojene civilizacijske in marsikdaj s patriarhalno pretvezo o psihosocialni in evolucijski pogojenosti upravičene potrebe po izvajanju nadzora in lastništva nad ženskami. Igralska izbira ne bi mogla biti boljša; čudovito ekspresivno Jessie Buckley (I'm Thinking of Ending Things, The Lost Daughter), eno najzanimivejših imen mlajše generacije karakternih igralk, bi osebno lahko gledal tudi dve uri brati telefonski imenik, nemara še boljši pa je v raznolikih vlogah njen soigralec Rory Kinnear (znan kot vodja osebja Bill Tanner v filmih o Jamesu Bondu), gledališko izobraženi glumač z nizom sijajnih upodobitev na imenitnih shakespearskih odrih in v mnogih televizijskih projektih. Njuna napeta vzajemnost in osvežujoče raznotera dinamika, ki jo prikažeta v interakciji žalujoče Harper Marlowe ter moških prebivalcev vasice, kjer imajo — podobno kot zamenljivi liki v Kaufmanovi stop-motion animaciji Anomalisa (2015) — kot arhetipi vsi tak ali drugačen Kinnearov obraz (a s povsem drugačno osebnostjo), tvori suvereno čustveno in psihoseksualno ogrodje Garlandovega čudaštva, drugačnega od njegovih prejšnih filmov. Kaj hoče povedati: so vsi moški enaki (navidez prijazni stanodajalec, nesramni najstnik z duševnimi težavami, goli zalezovalec in bajeslovni "zeleni mož", podeželski duhovnik, policist), a njegova junakinja tega (kot da) ne opazi, ali pa je prav nasprotno, ona je tista, ki jih vidi kot (sanjske) različice istega manipulativnega, (pasivno)agresivnega in izkoriščevalskega moža?



Čudovito posnet ter z osupljivo eterično glasbeno kuliso podložen folk horror je tematsko ambiciozna, vendar s premočrtnostjo in enoplastno metaforičnostjo vendarle ne tako kompleksna zgodba, kot skuša dati vtis. Pomenske nedoumljivosti in nedoslednosti, ki jih v intervjujih Garland pripisuje subjektivnosti interpretacije gledalca, zadevajo zlasti eksplicitno morbidni razplet, premalo zaokrožen epilog (prvotni konec z dialogom Harper in njene prijateljice je bil nazadnje opuščen) in poganske mitološke motive "zelenega moža" (glej lanskoletni The Green Knight), ki naj bi ponazarjali duhovni preporod, razmnoževanje in naravni cikel vnovičnih rojstev (Garland je želel za vsako ceno uporabiti tudi srednjeveško reliefno figuro ženskosti Sheela na gig). Veliko bolj dramaturško pomenljivi in primerjalno učinkoviti so svetopisemski namigi na rajski vrt in prepovedani sadež, ki ga z drevesa spoznanja utrga prva ženska; jasno delujejo kot prispodoba ženskam vsiljene odgovornosti in neizbrisljive krivde "izvirnega greha" (kot podleganja Eve "skušnjavi" in neposlušnosti do boga), ki ni nič drugega kot simbolni odraz moške nemoči, prokreativne frustracije in iz potlačene kompenzacije neuresničljivih potreb izhajajoče zlonamernosti.