2. jul. 2022

Beast (2017)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Jessie Buckley, kajpak. Glavni razlog, namreč, da sem si po razmeroma mirno prebavljenem Garlandovem čudaštvu Men (2022) sklenil ogledati še psihološki (ljubezenski) celovečerni triler, s katerim je prodorni britanski scenarist in režiser Michael Pearce (po nizu kratkih filmov) tistega leta nemudoma zbudil pozornost med kritiško srenjo na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu in si doma nazadnje prislužil celo bafto. Dobil sem še nekoliko več, kot sem pričakoval: poleg premierne vloge fantastične irske rdečelaske (I'm Thinking of Ending Things, The Lost Daughter) namreč tudi njenega tokratnega soigralca, sila karizmatičnega in očitno naravno glumaško nadarjenega Johnnyja Flynna (sicer tudi glasbenika in kantavtorja), ki smo ga nazadnje v eni najbolj fascinantnih vlog občudovali v imenitni kostumsko-konverzacijski gangsterijadi The Outfit (2022) s shakespearskim virtuozom Markom Rylanceom. Oba osrednja lika v sijajni interakciji med prikazom destruktivne zveze naravnost blestita in že zaradi njiju je nenavadno dvoumna zgodba vredna ogleda. Prav zato pa bosta načrtna nedorečenost in izmuzljivost morda koga tudi vznejevoljili; vendar je težko oporekati Pearceovi spretnosti in filmski suverenosti, da mu uspe odlično izpeljati pretanjeno, kočljivo in karakterno zahtevno nalogo.



Duševno labilna Moll (Buckley) na britanskem otoku Jersey sredi Rokavskega preliva honorarno dela kot turistična vodička; živi v relativno premožni družini pri strogi in z nadzorom obsedeni materi (Geraldine James), ki jo po nekem nasilnem dogodku v srednji šoli ne izpusti več izpred oči. Na begu pred dušečimi razmerami (uspešna in pozornosti željna sestra, dementni oče) po neki pijanski zabavi v bližnjem kraju Moll spozna nebrzdanega domačina, obrtnika in divjega lovca Pascala (Flynn), v katerem dobi uteho in podporo v želji po samostojnem življenju. Vendar je oba novopečena ljubimca zaznamovala težavna preteklost in medtem ko se začnejo kazati nekatere patološke težnje v njuni romanci, se na otoku odvija množični pregon serijskega morilca, ki ugrablja, posiljuje in surovo pobija mlada dekleta. Policist Clifford (Trystan Gravelle), ki je skrivaj zaljubljen vanjo, ljubosumno svari Moll pred nepredvidljivim Pascalom, čigar kartoteka iz prestopniške mladosti že vsebuje nekatere spolne delikte. Vse kaže na to, da je verjetno prav on izprijeni morilec. Ali pač? K alkoholu in nasilju nagnjena Moll navsezadnje doživlja epizode izpada spomina in bizarne nočne more, v katerih sama prevzema vlogo morilke. Gre za njeno kompenzacijo potlačene travme iz mladosti, medtem ko se prvič ob občutkih sprejetosti in ljubezni v njej neogibno prebuja zver?



Podobno kot pri Zaobljubi (2001) režiserja Seana Penna ali Spominih na umore (2003) korejskega mojstra Bong Joon-hoja ali Zodiaku (2007) slavnega Davida Fincherja srž in sporočilnost zgodbe seveda ni v katarzičnem razkritju, kdo je morilec (skupaj s plejado podobnih filmov, kjer zločinskega psihopata nikoli ne najdejo), temveč v kontekstualnem prikazu degradacije odnosov, uničevalne predanosti in propada razmerij, ki jih prinese obsedeno iskanje krivca ter mučno ugibanje o tem, kdo je storilec. Tukaj je Pearce nekoliko zavajajoč (Pascalovo "priznanje" je lahko tudi rdeči slanik oz. preprosto laž, ki jo pač hoče slišati obupana Moll), a še vedno navdušujoče dvoumen do upravičeno nezaključenega konca, ki z nekaterimi poprejšnjimi namigi (zajec) učinkovito zaokroži naslovno prispodobo o pošasti v človeški koži; za nameček ji s psihosocialnim prikazom posledic starševske toksičnosti (glej alegorično finsko srhljivko Pahanhautoja) vdihne ganljiv in do osrednje (anti)junakinje sočuten, razumevajoč ter celo prizanesljiv podton. Igralski performanski celotno izkušnjo privzdignejo na (še) višjo raven; Jessie pa je že tukaj marsikdo omenjal kot eno najboljših irskih igralk vseh časov.