15. avg. 2022

Passengers (2016)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Norveški režiser Morten Tyldum (Buddy, Fallen Angels, Headhunters) je imel zlasti po odlični zgodovinski drami The Imitation Game (2014) sijajno priložnost, da scenarij Jona Spaihtsa, ki je pred tem dolgo ležal v hollywoodskih predalih, sestavi v pomenljiv, ambiciozen in trajen filmski izdelek. Zgodba ima namreč potencial hvaležnega miselnega konstrukta s konceptualno filozofsko zasnovo, ki zastavlja privlačna moralna vprašanja: kot edini izmed 5000 potnikov vesoljskega plovila Avalon na 120 let dolgi poti do kolonije na oddaljenem planetu Homestead II sem se zaradi tehnične napake spalne komore celih 90 let pred predvidenim koncem poti nepovratno zbudil iz hibernacije (jaz sem Chris Pratt). Cilja, ki sem ga visoko plačal in zanj zastavil vse, torej zanesljivo ne bom dosegel, saj časovno presega še tako dolgoživ človeški obstoj. Na samozadostni visokotehnološki luksuzni ladji imam sicer vse potrebno za udobno življenje, razen družbe sočloveka. (Edino približno humanoidno bitje je robotski točaj v baru.) Moja etična dilema: ali naj pri najboljših letih sčasoma umrem od blaznosti spričo neznosne samote, zaradi katere po enem letu že razmišljam o samomoru, ali pa imam vendarle pravico zbuditi še osebo, za katero verjamem, da je moja sorodna duša (in še čedna družica v podobi Jennifer Lawrence), čeprav bom v tem primeru tudi njo prikrajšal za življenje, kakršnega naj bi imela čez 90 let na cilju poti? Saj veste: utapljajoči se v smrtnem strahu oklene bližnjega in pogosto še njega potegne v smrt, vendar tega ne stori zavestno in zlonamerno; taka je pač evolucijska človeška narava (kakor pozneje odločitev racionalizira zbujeni član posadke Laurence Fishburne). Ampak dilema se nadaljuje tudi pri njej: naj raje preživi polnovredno in izpolnjeno življenje ob človeku, ki jo ljubi, četudi bo njuna zveza omejena in brez stikov s preostalo družbo, ali naj se prepusti negotovim obetom svobodne in neopredeljene prihodnosti, v kateri pa morda nikoli več ne bo spoznala takega človeka? (Aurora ima na koncu možnost vnovične vrnitve v hibernacijo, vendar se ne odloči za to.) Moralnih kierkegaardovskih dilem, ki zadevajo eksistenčno anksioznost, prvobitno osamljenost in človekov odnos do večnosti (beri: boga), se v tovrstnem kontekstu odstira še zelo veliko, začenši z najbolj očitnim, ali ima kdorkoli pravico poseganja v usodo drugega, četudi zavoljo lastnega življenja; ali denimo v slednjem že impliciranega vprašanja, v kolikšni meri potrebe mnogih odtehtajo potrebe maloštevilnih (ali enega samega), ki ga je v svoji razumnosti premišljeno argumentiral že Spock. (Dilemo vrednosti enega življenja v zameno za mnoga je nespretno načenjal tudi lanskoletni Stowaway režiserja Daniela Espinose z Anno Kendrick.)

Film ima tako po vizualni kot po glasbeni plati (podlago je zložil Thomas Newman) izjemno moč: prizor bazena v breztežnem stanju je resnično dih jemajoč. Očitno je, da je hotel biti inteligenten znanstvenofantastični film z zanimivo premiso, nekaj podobnega, kot je predlani uspelo Ex Machini (2015, Alex Garland). A v resnici se že zelo plitko pod površjem etičnih vprašanj skriva skrajno plehek film, križanec med Trnuljčico, Gravitacijo in Titanikom v vesolju, ki idealizira koncept ženske, katere edina funkcija je utelešenje sebične moške fantazije. Če Tyldum na to šovinistično premiso ne bi skušal stlačiti romantične pentlje, bi mu bilo lažje oprostiti nerazdelana osrednja lika in nelogičnosti v zgodbi. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

Žal pa Tyldumu ni uspelo nič od tistega, kar sta pozneje v svoj prvi celovečerec Aniara (2018) tematsko sorodno priredila švedska scenarista in režiserja Pella Kågerman ter Hugo Lilja, ali kar je v sijajnem prikazu človečnosti in žrtvovanja prikazal že slavni Danny Boyle v svojem vesoljskem epu Sunshine (2007) po zgodbi Alexa Garlanda. Namesto dilemam humanosti in arhetipske želje po obstanku (Moon, Gravity) se raje posveča vizualnemu sci-fi spektaklu in z vsiljeno dramatičnostjo začinjeni pustolovski plati (zaradi tehnične napake morata junaka v določenem času usposobiti okvarjeni reaktor, sicer bo vseh 5000 spečih potnikov na ladji umrlo), ki naj bi v dramaturški lok vnesla nekaj pripovedne napetosti — a namesto tega razblini in razvodeni najzanimivejše aspekte take zgodbe. (Zakaj protagonista pozneje nista imela otrok, ki bi ju preživeli in dočakali konec poti, film z ničemer ne pojasni; kot tudi ne, zakaj vendarle nista zbudila še katerega člana posadke.) Za milostni strel v koleno poenostavljenosti in enostranskosti naposled poskrbi tudi docela zgrešeni casting, ki je namesto poistovetljivim značajskim glumačem tedaj oportunistično dal prednost trenutno priljubljenima in čednima igralcema brez vsakršne erotične kemije in občutene vzajemnosti. Oba skupaj ne sežeta do kolen Michaelu Sheenu, ki pa so mu kravatarji namenili zgolj stransko vlogo barskega robota (in bradati Andy García se v zadnjem prizoru filma pojavi dobesedno za sekundo, ne da bi povedal karkoli), a mu kljub temu uspe ustvariti še najzanimivejši lik v filmu; če odštejemo vselej zanesljivega Fishburna, čigar usodno bolehni lik starega modreca prikladno umre po najkrajšem času.
(G) Problem tega filma je dejstvo, da se ne more odločiti, ali naj bo komercialna pop corn uspešnica, ali kvaliteten scifi art. To ga pokoplje, to drkanje sem in tja mu vzame prepričljivost in ga na koncu spremeni v konfuzno pizdarijo, ki ne doseže pravega učinka. —Iztok

Film je doživel soliden blagajniški uspeh in bil deležen celo nekaterih odličij, vendar je bil toliko slabše sprejet pri pretirano ozaveščenem občinstvu, ki mu je očitalo šovinizem, manipulativnost ter prikrito zalezovanje in upravičevanje nasilja nad ženskami. Tyldum odtlej ni posnel nobenega celovečerca, temveč se je usmeril v serialno televizijsko produkcijo; šele pred kratkim je spet omenjal fantazijsko avanturo Pattern Recognition po istoimenskem romanu slavnega Williama Gibsona, vendar o tem ni še nič znanega.